Zavod MLIN

»Naš MLIN se vrti v krogu. In poganjajo ga ljudje.«

Včasih mora preteči kar nekaj časa, da ugotoviš, kako pravo ime si nečemu dal.

Danes smo pri nas že drugič gostili likovno kolonijo. Ko sem opazovala ustvarjalce pri delu, njihove pogovore in prijetno druženje, sem začela razmišljati o našem imenu.

MLIN

Ko smo pred leti ustanavljali zavod, je bilo ime skoraj samoumevno. Na našem zemljišču stoji stari mlin, ki je del zgodovine tega prostora že veliko dlje kot mi.

V njegovem imenu smo našli tudi tisto, kar smo želeli početi:

M – Mladina

L – Lepota bivanja

I – In

N – Naravni turizem

Tako je nastal Zavod za Mladino, Lepoto bivanja In Naravni turizem – MLIN.

Takrat smo v imenu videli predvsem stari mlin in poslanstvo našega zavoda. Danes pa vedno bolj ugotavljam, da je skozi leta dobilo še en, veliko globlji pomen.

Ko se kolo zavrti

Mlin brez vode miruje. Ko priteče voda in požene mlinsko kolo, se začne vse premikati in mlin oživi.

Ko danes gledam naš MLIN, se mi zdi, da so pri nas ta voda pravzaprav ljudje.

Brez njih bi bil to samo lep košček narave s starim mlinom. Ljudje, ki prihajajo k nam in se vračajo, so tisti, ki temu prostoru dajejo življenje.

Veliko stvari pri nas se je začelo čisto spontano. Iz pogovora se je rodila ideja, nekdo je dodal nekaj svojega, pridružil se je še kdo in naenkrat se je začelo nekaj dogajati.

Kolo se je zavrtelo.

Nekoč žito, danes ideje

Nekoč so ljudje v mlin prinašali žito, vendar mlin ni bil samo prostor, kjer se je mlelo. Bil je tudi kraj srečevanja, kjer so se ljudje pogovarjali, si izmenjali novice in kakšno izkušnjo ter nato odšli vsak svojo pot.

Naš stari mlin danes žita ne melje več.

Melje pa ideje.

Morda je prav to najlepša povezava med tistim, kar je ta prostor pomenil nekoč in tem, kar postaja danes.

Pri nas se srečujejo ljudje različnih generacij, ki se drug od drugega učijo, velikokrat ne da bi se tega sploh zavedali. Starejši lahko pokažejo nekaj, kar znajo že vse življenje, mlajši pa temu dodajo svoj pogled in naredijo nekaj novega.

Včasih je dovolj že to, da sedijo za isto mizo, skupaj ustvarjajo in se pogovarjajo. Takrat leta niso več pomembna.

Pomembno je tisto, kar se med njimi zgodi.

Kolo življenja

Mlinsko kolo me zato vedno bolj spominja tudi na kolo življenja. Generacije se menjajo, znanje in izkušnje pa se lahko prenašajo naprej.

Nekoč je bilo to nekaj povsem naravnega. Otroci so veliko stvari spoznali ob starših in starih starših, danes pa se marsikatero znanje počasi izgublja.

Zato so mi toliko bolj dragoceni trenutki, ko se pri nas srečajo različne generacije. Nekaj starega takrat ne ostane samo spomin, ampak dobi priložnost, da zaživi naprej.

Seveda ni treba, da ostane vse popolnoma enako. Vsaka generacija doda nekaj svojega in prav je tako.

Tudi mlinsko kolo se vedno znova zavrti v krogu ….. voda, ki ga poganja, pa teče naprej.

Morda je prav v tem njegova najlepša povezava z življenjem.

Danes sem ob naši drugi likovni koloniji razmišljala prav o tem. O ljudeh, ki so prišli vsak s svojo zgodbo, potem pa jih je za nekaj ur povezal isti prostor in skupno ustvarjanje.

In pomislila sem, da se je nekaj podobnega ob mlinu verjetno dogajalo že nekoč.

Takrat so ljudje prihajali z žitom.

Danes prihajajo z idejami.

Ko smo pred leti izbrali ime MLIN, o vsem tem nismo razmišljali. Imeli smo stari mlin in ime, v katerem smo našli poslanstvo našega zavoda.

Danes pa razumem, da je MLIN postal nekaj več.

Tako kot nekoč tudi danes povezuje ljudi. Nekaj sprejme, nekaj preplete in iz tega nastane nekaj novega.

In tako kot mlinsko kolo potrebuje vodo, naš MLIN potrebuje ljudi.

Ljudje so tisti, ki ga poganjajo in zaradi katerih se naše kolo vrti naprej.

Morda smo mu pred leti izbrali pravo ime, ne da bi takrat sploh vedeli, koliko pomenov bo nekoč nosilo.

Polonca Rogač