Zavod MLIN

Ko se je zaključil še zadnji sklop Aktivnega Goričkega in so domov odšli še zadnji otroci, je pri Mlinu nenadoma postalo nenavadno tiho.

Po tednih smeha, klicanja, tekanja, mokrih kopalk, blatnih nog, ustvarjanja, vprašanj in večnega »Polonca, glej!« je tišina skoraj čudna.

In šele takrat se zares zaveš, koliko vsega se je zgodilo.

Sedem sklopov. Sedem različnih skupin otrok. Sedem popolnoma različnih zgodb.

Ko smo se lotili projekta Aktivno Goričko, sem seveda razmišljala o programu. Kaj bomo počeli, kdo bo vodil aktivnosti, kaj potrebujemo, kako bomo organizirali prehrano, kdo nam bo pomagal … O vseh tistih stvareh, o katerih mora razmišljati nekdo, ki je odgovoren za izvedbo.

Toda danes, ko gledam nazaj, se mi zdi, da je bilo najpomembnejše prav tisto, česar nismo mogli zapisati v noben program.

Otroci so prišli vsak s svojim značajem, navadami, pogumom in negotovostmi. Nekateri so potrebovali pet minut, da so zavzeli Mlin, drugi malo več časa. Potem pa se je zgodilo nekaj lepega – prostor je postal njihov.

Gradili so brloge, se igrali v blatu. Sami so si naredili nogometno igrišče. Kuhali z nami. Pospravljali. Ustvarjali. Raziskovali gozd in okolico. Se kopali tudi takrat, ko bi odrasli ob temperaturi vode trikrat premislili. Tekmovali, plesali, poslušali zgodbe in jih soustvarjali, spoznavali čuječnost, obiskovali naš kraj, se učili novih spretnosti in sklepali prijateljstva.

In velikokrat so se preprosto – igrali.

Brez posebnega navodila. Brez ekrana. Brez odraslega, ki bi jim vsako minuto povedal, kaj morajo početi.

To mi je bilo mogoče najlepše opazovati.

Vedno bolj verjamem, da otrokom ni treba ves čas pripravljati popolnega programa. Včasih jim moramo samo dati varen prostor, nekaj narave, čas in zaupanje. Postati jim mora dolgčas. Potem nas zelo hitro presenetijo s tem, koliko domišljije imajo.

Seveda ni bilo vsak dan vse popolno. Kdor dela z otroki ve, da so zraven tudi utrujenost, kakšna solza, nesporazum, razbito koleno, nešteto vprašanj in trenutki, ko moraš imeti oči skoraj še na hrbtu.

Ampak prav zato so bili iskreni tudi vsi tisti objemi, nasmehi in vprašanja:

»A v soboto pa ni tabora?«

In ko vidiš, da je bilo otrokom lepo. 

Za fotografijami je veliko ljudi. Ko na Facebooku objavimo fotografije nasmejanih otrok, se ne vidi vsega, kar je v ozadju.

Pri Mlinu sva bili skozi poletje stalnica Anita in jaz, v pomoč pa nama je bila naša Eva. Prihajali so pa tudi srčni ljudje, ki so nam podarili nekaj svojega časa, znanja in energije. Prostovoljci, animatorji in posamezniki, ki so otrokom predstavili nekaj, kar znajo in imajo radi.

Vsak je pustil majhen košček v tej zgodbi.

Aktivno Goričko pa ni bilo samo zgodba Zavoda MLIN. Projekt smo soustvarjali skupaj z Razvojnim zavodom Občine Puconci, ŽOK Murexin Puconci in NK Kema Puconci. Vsak na svoj način, vsak s svojo ekipo in svojimi idejami – z enim skupnim ciljem: otrokom ponuditi kakovostne in brezplačne počitniške dni.

Da je bilo to mogoče, je pomembno tudi financiranje Ministrstva za demografijo, družino in socialne zadeve. 

In kaj ostane?

Na koncu ostanejo fotografije. Izdelki, ki so jih otroci odnesli domov ali pa jih pustili nam za spomin. Nekaj pozabljenih stvari, ki še vedno čakajo lastnike. Brlogi v gozdu in prostor, ki je nenadoma veliko bolj tih.

Ampak ostane še nekaj drugega.

Občutek, da smo naredili nekaj dobrega.

Ne popolnega. Ne velikega in bleščečega.

Dobrega.

In prav takšen želim, da ostane Zavod MLIN.

Prostor, kjer otroku ni treba biti najboljši. Kjer lahko poskusi, se umaže, naredi napako, pomaga drugemu, nekaj ustvari, se nasmeji in je preprosto otrok.

Aktivno Goričko 2026 je končano.

Mlin je spet nekoliko tišji.

Jaz pa že vem, da mi bo čez nekaj dni ta naš poletni živžav začel manjkati ….do Halloween zabave in jesenskih ustvarjalnic😉. 

Polonca Rogač

Zavod MLIN